Zelo je mrzlo, toda jasno. In to je najpomembneje, ko se punce pripravljamo na kolesarski izlet. Z lahkoto si bomo nadele rokavice, kape, nekaj majic in dvojne hlače. Da o flisu sploh ne govorim. Mogoče za rezervo vzamemo še vetrovko.
Vse v veliki želji, da se nadihamo čudovitega zimskega zraka osrednje Istre. Tokrat je naš cilj jezero Butoniga. In njegova čarobna okolica, pri čemer mislim predvsem na Pazin, Pazinčico, Zarečki krov, Grdoselo, Ukotiće, Kašćergo, Trviž …
Ja, vsi ti kraji so bili na naši 40 kilometrov dolgi kolesarski ruti okoli Pazina, začetek, izhodišče pa je bil slap Zarečki krov. To je eden mojih najljubših slapov v Istri. V njem se skriva nekaj tako skrivnostnega. Ne morem natančno opisati energije, ki jo ponuja ta kraj.
Tukaj je pozimi vse zelo umirjeno, meditativno, po drugi strani pa je Zarečki krov v vročih poletnih mesecih prostor za osvežitev, skakalnica za 10-metrske adrenalinske skoke, »ležalnik na strehi«, ki ga krasita nedolžna »zafrkancija« in zaljubljeni pogledi mladih fantov in deklet. Ponuja mnogo raznolikega, vse po želji. Zarečki krov je namreč srečen kraj.
Na dan našega izleta je vsa narava okoli slapa Zarečki krov zamrznjena. Tudi nam prsti zmrzujejo. A to nas ne ovira pri fotografiranju tega čudovitega naravnega pojava, ponosa Pazina in »Pazinštine«. Zarečki krov je slap na reki Pazinčici, torej Pazinskom potoku, Patoku ali Fojbi. Zarečki krov je – brez dvoma – ponos Pazina.
Ponos Pazina
Slap Zarečki krov navdušuje, ker je visok 10 metrov in pada z visoke skale, ki spominja na streho. Slap se izliva v zeleni ribnik, idealen kraj za (do)skok. Toda zdaj, pozimi, zagotovo ne. Poleti nimam nič proti skakanju v vodo, v Pazinčico.
Takrat je Zarečki krov tudi priljubljeno kopališče prebivalcev Pazina. Se pa sem prihaja tudi lovit ribe, se sprehajat, družit na piknikih. Do slapa Zarečki krov se pride po makadamski cesti; ko zapustimo Pazin se peljemo po stari cesti v smeri Cerovlje. Tisti, ki slapa Zarečki krov še niste obiskali, ga morate. In to pod nujno.
Pazimo, da ne zdrsnemo, saj led počasi prevladuje nad vodo. Vendar lepota slapu meni, Korini in Snježani preprosto ne da miru. Ženski pogovori zamrejo, vsaka izletnica išče svoj kotiček za lepo fotografijo. Ni zelo pomembno, če bo fotografija odlična, bolj nas veseli samo iskanje fotografskega kadra. Pa čeprav je mrzlo kot v Sibiriji. Tolaži dejstvo, da je še zelo zgodaj. Jutranji zimski minusi so v teh krajih popolnoma običajni. Ta mikroklima v notranjosti polotoka je nora.
Korenine na poti
Korenine dreves in (poleglo) vejevje nam je na poti v napoto, pot je ozka. Mislile smo, da smo že zapeljale na cesto, toda več kot očitno je, da smo se zmotile in sedaj komaj čakamo, da pridemo iz tega »pragozda«. Nestrpno pričakujemo most, ki nas bo usmeril proti Grdoselu. Zanimivo je razlagati, da ste hodili po strugi Pazinčice, a če se boste odločili enako kot me, bodite prepričani, da vam s kolesom po tej poti ne bo prav lahko. Se pa boste dobro ogreli, zadihali, srčni utrip pa se bo dvignil do neba.
Po “utrujanju na koreninah« končno prispemo tudi na asfalt. Peljemo se mimo vasi Bani, ki je meni, ker nosi moj priimek, še meni posebej zanimiva. Ali pa jaz nosim njenega?
Sledi vzpon, vendar nič kaj zahteven. Zimsko sonce nas boža in pritiska na pedale. Do Grdosela ali Zelengrada, takšen je namreč prevod italijanske različice imena kraja Castelverde. Grdosela je stara, čudovita stara vas nad jezerom Butoniga, ki je znana tudi po svoji zgodovinski dediščini.
Domneva se, da je ime dobila po nemškem imenu Gardazelle (Garda – garda, straža; Zelle – postaja), kot so Grdoselo imenovali v 13. stoletju. No, mogoč je tudi še en drug pomen, v srednjeveškem hrvaškem jeziku je namreč »grdo« pomenilo »veliko«. Danes ima Grdoselo nekaj več kot sto prebivalcev, zanimivo pa je, da je bilo omenjeno že leta 1102, takrat kot manjša trdnjava oz. kastel nad dolino, sedaj jezerom, Butoniga.
Meni je vasica poznana predvsem po »grdoselskom ulomku«, z glagoljico popisanim kamnitim spomenikom, ki je pomembno obeležje hrvaški pismenosti na tem območju.
Spomenik so našli med kamni cerkve svete Ane z območja starega Grdosela, omenja pa posvečenje oltarja in postavitev svetih moči dveh svetnic v oltar v letih, ko je cerkev upravljal duhovnik Golob iz Tinjana, kaplan kneza Pankracija.
Mimogrede, tu je bilo v srednjem veku središče fevda goriških knezov in oglejskega patriarhata. Grdoselo je bilo v lasti knezov Eberstein, Devinskih in družine Walsee. V 15. stoletju se je imenovalo »Unterburg«, to je bilo aktivno in privlačno območje.
Grdoselski ulomak
Slavna doba tega kraja, pa tudi kastela, se konča z uskoško vojno, ki je Istro pustošila med letoma 1615 in 1618. Tedaj je bilo vse požgano, moški pobiti, živina odpeljana. Jok in stok, solze in žalost.
Vas so požgale beneške čete, nastanjene v Buzetu. Takšna kruta usoda je doletela tudi nekatere druge istrske kraje. A ne glede na vse, vas ni bila nikoli popolnoma zapuščena, dobila je nove prebivalce. Kastel ni zaživel, preveč je bil uničen.
Novo naselje se je začelo oblikovati v zaselku Brdo okoli nove župnijske cerkve Marijinega imena, ki je bila zgrajena leta 1774 na mestu porušene cerkve Gospe od zdravja iz leta 1680. Cerkev je bila zgrajena iz kamnitih zapuščenih hiš, kastela, med gradbenim materialom so našli tudi, že omenjeni, z glagolico popisani »grdoselski ulomak«.
Žal cerkev, na kateri je napis v glagolici, ni bila odprta, drugič bom zagotovo prosila za ključ. Resnično bi želela videti ta spomenik hrvaške pismenosti. Glavni element je vsekakor zvonik, ki prevladuje nad krajem. Nekdanja župnijska cerkev, posvečena sv. Jakobu, se je nahajala ob starem pokopališču.
Po krajšem postanku pri cerkvi se spustimo do majhnega pokopališča, ki se nahaja na eni izmed najlepših lokacij v Istri. Pogled z zadnjega počivališča številnih vaščanov Grdosela je osupljiv. Veter zavija med križi, Butoniga počiva. Nikogar ni. Zelo mirno je zadnje počivališče nad jezerom. Ne gremo naprej proti nekdanjemu kastelu.
Zapuščeni grad in Butoniga
Ostanki srednjeveškega grdoselskega kastela se namreč nahajajo 1,3 kilometra severno od naselja, na položaju imenovanem Stari grad ali Zelengrad. Kastel so postavili na pečinah »nad Grdoselskim potokom in nasproti Grdoselskega krasa«. Nadalje, v gozdičku hriba Kleč najdemo ostanke srednjeveškega grdoselskega naselja z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba in cerkvi sv. Ivan in sv. Ana, v kateri je bil najden znameniti »grdoselski ulomak«. Staro naselje Grdosel je v 17. in 18. stoletju postopoma propadalo in je bilo za vedno opuščeno leta 1805, ko so Grdoselčani zapustili staro župnijsko cerkev sv. Jakoba.
Spet se vrnemo do glavne cerkve, od koder nas cesta skozi Čerišnjevico in Jukane pripelje do jezera Butoniga, ki je naš glavni dnevni cilj. Jezero Butoniga je umetno oz. akumulacijsko jezero iz leta 1988. Narejeno je bilo zato, da bila Istra deležna boljše oskrbe s pitno vodo. Glavni pritoki jezera Butoniga so reke Butoniga, Dragućki in Račički potok.
S visoko
Butoniga ima površino 2,45 kvadratnega kilometra, sam dostop do jezera pa v resnici ni mogoč. Lahko pa ga obkrožite s kolesom, v bistvu je jezero najlepše, če ga opazujete s kakšnega lepega, višje ležečega razgledišča. Zagotovo drži, da so pogledi na jezero mnogo lepši kot pa dostop do jezerske vode.
Visoko motivirane kolesarke se vsake toliko ustavimo, ker nam makadamska cesta, po kateri smo se spustili od zaselka Jukane, ponuja številne lepe poglede na jezero. In ne samo to. Na desni strani so se pojavili številni zvoniki in majhna naselja.
Gledamo zemljevide in na pol ugibamo, katera naselja so pred nami. Prelep je pogled na Draguć, Vrh. Vemo pa, da nas najlepši razgledi šele čakajo in to takoj, bo bomo obšle jezero Butonigo in se bomo začele vzpenjati proti vasi Ukotići.
S kolesi smo se spustile vse do jezera. Zanimivo in drugačno je tukaj. Ne zadržujemo se, navsezadnje to ni promenada. Več ribičev lovi ob jezeru. Piha veter in spet je mrzlo, vemo pa, da se bomo po spustu in ravninskem delu ob jezeru prav pošteno ogrele, ko bomo kolesa gnale vse do Kašćerge.
Nič. Ne preostane nam drugega, kot da »kolesa prestavimo v drugo in prvo prestavo« in se počasi »zakopljemo v strm hrib«. Najprej želimo doseči Ukotiće, da bi našli tisti popoln pogled iznad starih hiš na jezero Butoniga. Ukotići so majhna in kamnita vas. Ni veliko prebivalcev.
Pitoreskno. I daleko od svega. Lijepe vizure. Ukratko, morate doći na ovaj pogled jer spada među top 20 najboljih pogleda u Istri. Stvarno je vrijedilo svake kapljice znoja. To je baš nagrada po koju vrijedi doći iz doline. Bilo pješke, bilo na biciklu.
Prekrasni razgledi
Po kratkem počitku nadaljujemo z vzponom, ki ga še ni konec. Zavedamo se, da bolj ko smo uživale v kolesarskem spustu od Grdosela do jezera, bolj moramo sedaj “trpeti v hrib”. A v resnici ni nobenega problema, ko veste, da vas čakajo novi prekrasni razgledi. Nekaterih sploh ne pričakuješ, veselje pa je zato mnogo večje.
To se je zgodilo tudi meni, ko smo prisopihale na vrh. Korina je bila že daleč pred menoj in samo upala sem, da jo čim prej ulovim. Zagledam jo v daljavi, kako sedi na debelem hlodu ob cesti. Tu je torej končno počivališče po vzponu.
A šele ko sem se usedla in popila požirek vode, sem ugotovila kje sva. Na nekakšnem “grebenu” s katerega zdaj vidim Motovun oz. »Motovunštinu«. Naenkrat okrog mene zaplešejo Draguć, Kaldir in čarobni Motovun. Ljudje božji, to je popoln kraj. Takoj si predstavljam kolesarjenje do samega Motovuna. Vendar bomo punce morale ta »giro« opraviti enkrat drugič, ker nam zdaj počasi že zmanjkuje energije, moramo pa priti še do Pazina.
Zato spet vzamemo pot pod noge. Med potjo bomo naletele na Padovo. Hm, verjetno ste sedaj dvignili obrvi, češ »kakšna Padova v osrčju Istre«. No, naj razkrijemo, da je Padova drugo ime za Kašćergo. Kar smo takoj opazili, je hrib, na katerem stoji cerkev sv. Antona Padovanskega in Blažene Device Marije Snežne, po kateri se hrib imenuje Padova, od tod tudi italijansko ime vasi Villa Padova.
Sneg sredi poletja
Po ljudskem izročilu velja, da je bila cerkev zgrajena prav na tem hribčku, ker je točno tam nekoč sredi poletja snežilo. Zato so se bogaboječi ljudje, ki jih je šokiral ta »vremenski čudež«, odločili, da bodo na hribu zgradili cerkev. Druga ljudska legenda pa pravi, da se je sveta Marija 3. avgusta 352 prikazala papežu Liberiju in rimskemu patriciju ter ju prosila, naj se zgradi cerkev na mestu, kjer bo naslednjo noč zapadel sneg. Mimogrede, cerkev je bila zgrajena v 12. stoletju.
Zanimiva je tudi domneva, da je bil na tem griču nekdaj kastel gospodarja Kašćerge. Iz tega kraja nad jezerom Butonigo izhaja tudi slikar »Antun iz Padove«, ki je živel in delal v 16. stoletju, znan pa je po številnih freskah, ki jih je naslikal v istrskih cerkvah. Na primer, zaslužen je za freske v majhni cerkvi sv. Roka na samem koncu mesta Draguć, ki prav tako gleda na jezero Butonigo, vendar z druge strani.
V Kašćergi punce zapustimo kolesarsko pot 281, ki gre naprej proti Kaldirju in Motovunu. Odpeljale se bomo na drugo stran – proti Trvižu. Resda smo hotele tudi v Beram, toda to bo »moralo počakati na lepše čase«.
Lepa cesta nas je zelo hitro pripeljala do majhnega kraja Trviž. Tukaj se sploh ne ustavimo, mogoče naslednjič, sedaj hitimo v Pazin. Na cilj smo prispele zadovoljne in polne vtisov. Tudi tokrat.
Iz glave si ne morem izbiti vasice Ukotići, jezera Butoniga in prekrasnega pogled na Motovun. Skoraj bi pozabila na Zarečki krov, pa nisem. In tudi ne bom, nikoli. Obljubim.
