Vrsto let se že nismo soočili s tako situacijo, kot jo doživljamo zadnje mesece. Mnogim odzvanja misel, da je vse to le nenavadna nočna mora, ki pravzaprav ni resnična. Vendar je. Epidemija zaradi koronavirusa je tu, prav tako izolacija, zaustavitev ekonomije, potovanj, brezbrižnega življenja, kot ga poznamo…. Vendar pa to ni konec sveta.

Čeprav nihče več ne živi tako, kot je pred tem, in se sprašuje, kaj mu bo prinesel jutrišnji dan, so se take situacije človeštvu dogajale že od nekdaj, vendar z mnogo bolj pogubnimi posledicami. Ker epidemije že zelo dolgo niso besnele na našem področju, smo nanje skorajda pozabili. Sedaj pa se je prebudil kolektivni spomin. Ta ne izgine tako hitro, spomni nas na obdobje 400 let nazaj, ko je po Istri pustošila neka druga, zelo zastrašujoča epidemija. Kuga.

Kolektivni spomin

Že samo njeno ime vzbudi nelagodne občutke, strah, željo po pobegu nekam daleč stran, da se skrijemo v mišjo luknjo. Poznate ta občutek? Da, očitno je to ta kolektivni spomin, saj že samo omemba besede kuga vzbudi asociacijo na strašno smrt.

Kolikokrat smo uporabili to besedo in ji nismo pripisali nekega posebnega pomena. Bila je in minila. Pa kaj! To je bolezen neke davne preteklosti. K sreči. Ostala je stoletja za nami in vendar je v zgodovini Istre zapustila velike posledice. Kuga in vojne. Skupaj in posamično. Prav take epidemije so v zgodovini že razrušile družbo do temeljev. Morda bo tudi ta prinesla nekaj povsem novega. Kdo bi vedel. Vemo pa, kaj je kuga prinesla Istri, oziroma ji odvzela.

Sveti Rok – Draguć

Med prebiranjem dokumentov uglednih zgodovinarjev, ki so pisali in objavljali članke ter knjige o tej temi, sem zasledila podatek, da je bilo od 14. do 18. stoletja v Istri ogromno epidemij kuge, pa tudi malarije. Po Schiavuzziju, je Istro, od rimskih časov naprej pa vse do leta 1632, zajelo kar 54 epidemij kuge. To je privedlo do velikega upada prebivalstva, posledično pa tudi do doseljevanja prebivalcev s področja Dalmacije, Albanije in Grčije. Istra je danes takšna kot je tudi po »zaslugi« teh epidemij.

Epidemijo so nadzirali vojaki

Ljudje so se v tistih časih proti nekontroliranemu širjenju nalezljivih bolezni borili na podoben način kot danes. Beneška republika je, na primer, po dveh letih težke epidemije, ki je prizadela njeno ozemlje, pa tudi celotno jadransko obalo, kjer so trgovali, uvedla strožjo kontrolo istrske obale, ki so jo nadzirali oboroženi vojaki. Takrat so nastali lazareti (bolnice), ladje pa s morale predložiti potrdilo o stanju in poreklu blaga. Zanimiv je tudi podatek, da so bile epidemije kuge hujše na benečanskem ozemlju Istre kot na avstrijskem. Glavni razlog je bila trgovina, oziroma migracije ljudi. Tudi danes je podobno.

Še posebej je ostala v spominu velika epidemija, ki je prizadela Istro, zlasti Pulj, daljnega leta 1630. Trajala je kar dve leti, v tem obdobju pa so povsem izginila nekatera mesta in številne vasi okrog Pulja. Bila je hkrati tudi zadnja epidemija. Beneška Istra je imela v tem obdobju pred izbruhom same bolezni okrog 50.000 prebivalcev. To je štirikrat manj kot danes. Po dveh letih je kugo preživelo samo 30.000 prebivalcev, kar je približno polovica prebivalcev sedanjega Pulja. V tistem času je v Pulju ostalo samo 30 prebivalcev, hiše so ostale prazne, polja v okolici mesta pa zapuščena. To so strašne številke, ki so ostale skrite v zaprašenih arhivih zgodovine. To je bil čas pandemije, ki je zajela celotno področje Sredozemlja ter velik del Evrope.

Kaštel

Zadnja epidemija

Čeprav se smatra za največjo epidemijo v istrski zgodovini nasploh, je bila omenjena epidemija kuge tudi zadnja. V puljskih matičnih knjigah lahko v teh letih opazimo veliko število umrlih, vendar se pošast ne omenja s svojim imenom, piše zgodovinar Slaven Bertoša v svojem delu „Medicinsko osebje v Pulju – Ljudje 18. stoletja na hrvaškem ozemlju; od plemičev in cerkvenih dostojanstvenikov do težakov in ribičev“. Zatem je to področje zajela malarija. Težko obdobje za Pulj.

Gradnjo je med leti 1631 in 1633, v času najhujše epidemije

Zgodovinski in pomorski muzej Istre

Prav v tem obdobju je temačna zgodovina v Puli in Istri zapustila znameniti kaštel na vrhu starega mesta, kjer se danes nahaja Zgodovinski in pomorski muzej Istre. Benetke so namreč leta 1630 v Puli nameravale zgraditi utrdbo na mestu nekdanje utrdbe stare puljske družine Castropola, ki so jo zato popolnoma porušili, temeljni kamen pa so položili 1. maja leta 1630. Gradnjo je med leti 1631 in 1633, v času najhujše epidemije, projektiral in vodil francoski vitez, vojni inženir, strateg in matematik Antoine De Ville, kateremu je kuga v teh dveh letih odnesla dva sinova. On pa je za seboj pustil veliko sled, in še danes en vzpon v starem delu mesta nosi njegovo ime.

Gradnja puljskega kaštela

Zanimivo je, da so kaštel gradili galjoti, mojstri iz Benetk, pa tudi iz Rovinja. Uporabili so kamen iz ruševin Velikega rimskega gledališča. Po velikem požaru zaradi udara strele je bilo gledališče opuščeno in zapuščeno. V 1. stoletju so ga verjetno zgradili izven mestnega obzidja na enem od sedmih gričev Pulja, na Monte Zaru. Gledališče je lahko sprejelo 4.000 gledalcev, danes pa lahko vidimo le še nekaj temeljnih blokov enega vogala zgradbe. Videz Velikega rimskega gledališča si lahko predstavljamo po srednjeveških in novoveških vedutah mesta ter na risbah, ki jih je napravil prav De Ville. Zanimivo je, da pa je po drugi strani prav De Ville preprečil tudi rušenje znamenite puljske arene.

Kaštel so gradili galjoti, mojstri iz Benetk, pa tudi iz Rovinja

Nič kaj bolje ni bilo v tistem obdobju v Poreču. Miroslav Bertoša v delu “Benečanska Istra v 16. in 17. stoletju” piše, da so v prvih desetletjih 17. stoletja Poreč opisali kot mesto, v katerem je zamrlo gospodarstvo, promet in demografski napredek.

De Ville preprečil tudi rušenje znamenite puljske arene

Od druge polovice 16. stoletja, še posebej v prvih treh desetletjih, je mesto Seicento kazalo nedvomne znake gospodarske in populacijske kataklizme. Medtem, ko je imelo mesto Pulj 780 prebivalcev leta 1554, je to število v prvi polovici 17. stoletja padlo na 300, leta 1630 pa je bilo po nekaterih pričevanjih tam samo 30 ljudi! Vse prebivalstvo seveda ni pomrlo, v veliki večini so pobegnili pred epidemijo, ki je med leti 1630 in 1632 zajela celotno zahodno istrsko področje. Poreč si je le počasi opomogel. Podatki iz leta 1634 ga še vedno omenjajo kot ”nenaseljeno mesto s samo sto ljudmi, mesto, v katerem ni moč več prebivati“, v katerega le malokdo želi priti in se v njem naseliti “zaradi slabega zraka in slabih možnosti zaslužka“, piše Bertoša.

Konec Dvigrada

Nič kaj bolje ni bilo v teh letih v notranjosti Istre, ko je bilo zapuščeno še eno mestece. To je Dvigrad blizu Kanfanarja, katerega zidovi še danes razvnemajo misli številnih radovednežev. To mestece nad Limskim kanalom, bi, če bi preživelo kugo, bilo prav tako slikovito kot je Grožnjan. „Zahvaljujoč“ kugi pa je postal kup kamenja. Prav v tistem času, ko se je pričela gradnja puljskega kaštela, so Dvigradčani bežali pred boleznijo v Kanfanar.

Dvigradčani so bežali pred boleznijo v Kanfanar

V mestu številnih obrtnikov, ki je ime dobilo po dveh mestih – Moncastellu in Castelu Parentino, od katerih so danes ostale samo ruševine Moncastella, so ostale samo najbolj revne družine, ki niso imele kam oditi. Dvajset let zatem, ko je škof v Dvigradu blagoslovil tri družine, je bila zapuščena, sedaj tudi zrušena cerkev sv. Sofije na mestnem trgu. To je bil konec srednjeveškega mesteca, prvič omenjenega leta 879, okrog katerega so se odvijale številne bitke in vojne. Na koncu pa mu je življenje vzela bolezen. Niti dvojno obzidje ter obrambni stolp, niti tri zaprta mestna vrata, niso mogla preprečiti vstopa kugi.

Na koncu pa mu je življenje vzela bolezen
Danes so ostale samo ruševine Moncastella

To je samo opozorilo, da bolezen ne izbira. Družbeni status je v tej zgodbi povsem nepomemben, v bolezni so na koncu vsi enaki. Tudi danes nam je to jasno, bilo pa je jasno tudi našim prednikom, čeprav niso imeli takega zdravstva, kot ga imamo mi danes. Tako sporočilo so nam pustili umetniki.

Strah in sprijaznjenje z usodo

Kuga je prinesla strah, pa tudi pomiritev z usodo, željo, da se izkoristi preostali čas na svetu in sprejemanje smrti kot neizbežne, ki popravlja tuzemske krivice, saj enako prizadene bogatega kot siromašnega.

Najbolj znan literarni primer je Boccacciev Dekameron, v likovni umetnosti pa je nastal nov simbolični prikaz, dance macabre. Prvi mrtvaški ples je bil verjetno naslikan 1424 v Parizu, nakar se je v drugi polovici 15. stoletja ta žanr razširil po celotni Evropi.

Kuga je prinesla strah (Foto: TZ Središnje Istre)

To so freske, skoraj redno naslikane na stenah cerkva, samostanov ali družinskih grobnic, ki prikazujejo okostnjake v plesu s predstavniki različnih družbenih slojev. Število udeležencev plesa se razlikuje, skoraj vedno pa so tu kralji in plemiči, duhovniki in kmetje, otroci in roparji, združeni v plesu, ki vodi v smrt, saj se smrt ne meni za družbeni status, spol, bogastvo ali starost ljudi, ki jih povabi na ples.

Tako jih opiše stalna sodelavka Hrvatske revije Tatjana Buklijaš iz Odseka za zgodovino medicinskih znanosti HAZU te doktorica na Vseučilišču v Cambridgeu v svojem delu „Kuga: nastajanje identitete bolezni“.

Število udeležencev plesa se razlikuje (Foto: TZ Središnje Istre)

In takoj mi pade na misel, da je prav epidemija kuge „zaslužna“ za to, da imamo danes na zahodnem zidu male cerkvice svete Marije na Škrilinah v Beramu najbolj znane freske v državi, „Mrtvaški ples“, ki je plod delavnice Vincenta iz Kastava iz leta 1474.

Poleg puljske Arene in Evfrazijeve bazilike v Poreču so prav te freske najbolj prepoznaven kulturni spomenik Istre. Nastale so po epidemiji bubonske kuge.

Sveti Rok zaustavlja ženo v belem

Beramska freska prikazuje deseterico ljudi, in to predstavnike svečenikov od papeža do kardinala in škofa, zatem plemstva, oziroma kralja, kraljico in viteza ter na koncu navadne ljudi – gostilničarja, trgovca, invalida in otroka.

Beramska freska prikazuje deseterico ljudi (Foto: TZ Središnje Istre)

Ritem plešočim okostnjakom daje smrt, ki igra na dude. Vsakega od njih spremlja smrt – prikazan kot ogoleli okostnjak brez plašča. Trgovec ji ponuja denar, vendar zemeljska bogastva v tem trenutku smrti ne pomenijo ničesar, razlaga Tatjana Buklijaš.

Cerkvica svete Marije na Škrilinah v Beramu (Foto: TZ Središnje Istre)

V Bermu je poleg stranskih vrat kapele tudi freska sv. Sebastijana, ki je ob sv. Roku in sv. Fabijanu zaščitnik pred kugo. Zato je v 15. in 16. stoletju zgrajenih zelo veliko cerkvic z njihovimi imeni, zlasti na vhodu v mesto.

Slikovita cerkev v Draguću na samem koncu mesta

Cerkvice so zgradili na vhodu v mesto zato, da bi zaustavili kugo in pogosto jo povezujejo z legendo o sv. Roku, ki je pred mestom ustavil ženo v belem, smrt s koso, črnega psa ali kako drugo poosebitev kuge. Titular v središču kraja, v glavni cerkvi ali na griču v bližini kraja, kamor hodijo romarji ob praznikih, je po navadi znak hvaležnosti za pomoč, zagotovljeno med pravkar končano epidemijo, zaključuje Tatjana Buklijaš.

Ena izmed njih je slikovita cerkev v Draguću na samem koncu mesta, kjer so freske mrtvih, iz katerih štrlijo puščice, simboli smrti zaradi kuge.

Tako so se ljudje nekoč branili pred epidemijami in se zatem zahvaljevali z gradnjo cerkva. Za seboj so pustili priče časa. Sprašujem se, kaj bo ostalo za to novo kugo, koronavirusom, ki nas bo zagotovo spremenil čisto do bistva.

OSTAVITE ODGOVOR

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.